7.2.2011-10.2.2011
Prezivela 8 ur na nocnem avtobusu! In to brez da bi me oropali! Pa se spala sem celo pot :) prispeli smo v Lago Agrio, cisto blizu kolumbijske meje…ni ravno varno obmocje zaradi kolumbijskih gverilcev, ampak imajo pa tu najlepsi naravni park z veliko zivali, tako da tega nisem hotela zamuditi!
Po 8 urah na enem avtobusu nas je cakalo se 2h ure voznje z drugim avtobusom, potem pa se 3h voznje s colnom globoko v amazonski dezevni pragozd. trenutno je susna doba, tako da je reka ponekod tako nizka, da smo morali poskakati v reko (med piranhe, kajmane in kdo ve kaj se!) ter porivati coln z vso prtljago 12ih oseb! preden sem prisla do hisk sredi jungle, sem bila mokra do nosu!
Po napornem potovanju, ko bi samo se padla v posteljo, smo sli na vecerno opazovanje zivali po dzungli…se dobro, da sem imela s sabo svojo svetilko! 2h smo se po temi sprehajali in iskali zivalce…kamor si posvetil z lucjo, se je pokazalo zivo bitje! srcali smo vsaj 5 razlicnih vrst pajkov (vsi vecji od moje roke!!!! ter kosmati :S), tarantele, skorpjoni, pajki z ribo v ustih, vesce, hrosci, skrzati, zabe, palicnjaki, bogomoljke…ni da ni! samo cakala sem, kdaj bo po meni prilezel kosmat pajek! raje nisem prevec svetila okoli sebe, ker me je bilo vedno bolj strah! Se bolj strah pa me je postalo, ko sem se spomnila, da sem zadnja v skupini in v grozljivkah vedno ugrabijo zadnjega cloveka v vrsti…tako da, ce bi se FARC gverilci slucajno spravili na nas, bi jaz prva izginila brez sledu :( Ampak seveda sem prezivela nocni pohod :) Ko sem sla spat, me je skoraj kap, ker sta bili na stropu moje hiske 2 ogromni kosmati taranteli! :( sedobro da sem imela mrezo proti komarjem, tako da nista mogli plezati po meni med spanjem! Na wc ponoci sploh nisem upala, da ne bi odprla vrat in bi vame skucili pajki! zjutraj sem odkrila, da sobo delim se s tremi socnimi scurki :S welcome to the jungle!
Po zajtrku smo se za 5h odpravili na pohod po jungli. Dobili smo vsak svoj par gumijastih skornjev (ponavadi jih ne bi obula ampak…sem videla kaj zivi po tleh!). Najtezje je bilo izkrcanje iz colna! vodic se je globoko vdrl v blato nato pa nekako uspel prebiti se do suhega obmocja 10 m stran (hvala za pomoc!!!), za njim sem se tudi sama nekako prebila do suhega, pri tem, zajela 1dl vode s skornjem, ampak vseeno ziva in zdrava preckala zivo blato. Ostali potniki niso imeli take srece…ocitno jim nihce ni povedal, da se v vdirajocem blatu ne smes ustavljati in kricati da se vdira, temvec moras cim hitreje tect cez…vecina ljudi se je vgreznila do kolen in komaj prisla na suho. uboga avstralka pa je ze pri drugem koraku s celega padla v blato, se nekako pobrala ampak potem ni mogla izvlect skornjev iz blata in je padla se 3x, se valjala po blatu kot mali pujs, ostali pa smo na obali umirali od smeha (ja vem, da je to zelo grdo!). koncno so se nekateri spomnili, da bi ji morda lahko pomagali (big mistake!)… sli so ji na pomoc in jo vlekli iz blata, ampak ona jih je potegnila za sabo, tako da so bili se oni vsi blatni :) jaz pri resevanju nisem sodelovala, ker sem morala fotografirati to komedijo :) Po 15 minutnem blatnem boju so koncno vsi prsili na suho in izgledali kot posasti iz mocvirja :) :) Nato smo 5 ur tavali po gozdu, se utapljali v blatu, padali cez korenine, obcasno zagledali kasno zival…uboga avstralska posast iz mocvirja je pri vsakem preckanju blata ponovno obticala v blatu, zgubila skornje…vsakic smo jo morali vlect ven in vsakic je za sabo v blato potegnila novo zrtev (ampak ne mene, ker sem bila prevec zaposlena s slikanjem :)) uboga reva je na robu joka po 5 urah muk koncno prispela v coln. Vsi smo bili umazani do uses!
zanimiv je bil tudi obisk samana, ki zivi globoko v pragozdu. Da smo prisli do njega, smo morali pluti s colnom 3h v eno smer, celo pot skakakti med piranhe in porivati coln. res ni prijetno biti ves cas moker in umazan! vmes nas je ujela se ploha, tako da sem bila cisto premocena, skupaj s svojimi skrivnimi zalogami denarja in potnim listom :( v vasi so najprej prdstavili tradicionalni nacin zivljenja, nato pa je saman nekaj zapel in zacaral…zelo zabavno!
Videli smo celo roza recne delfine ter orjasko vidro, tukane, are, piranhe, kajmane…noro!
6.2.2011
Skupaj s finci, ki sem jih spoznala na krizarjenju smo sli v Mindo. Tokrat sem se prepustila druzbi in nisem nic planirala…(na zalost!). Zjutraj smo prav pocasi pojedli zajtrk, nato pa ugotovili, da smo zamudili skoraj vse avtobuse za Mindo, ostal je samo se en ob 9.20…na voljo smo imeli 45min da pridemo do avtobusne postaje, nekdo je bil zelo pameten in je predlagal da gremo raje s tramvajem kot s taksijem, ker bomo hitreje in ceneje na postaji…khm…o.k….se prerinemo na tramvaj, skoraj sem se zadusila, ker smo bili natrpani huje kot sardine! zraka NIC! sedobro da sem 1 glavo vecja od vseh domacinov in je v visavah vec zraka :) prednost velikih! :) seveda smo pozabili da je na tramvaju vedno veliko zeparjev, tako da so angleza posteno preiskali po zepih, ampak k sreci nic nasli! po 50 min voznje v tramvaju smo na pol zaduseni prisli na avtobusno postajo, zamudili zadnji avtobus…ampak ker smo bili stirje, smo kar najeli taxi, ki nas je za 40 dolarjev odpeljal v 2,5h ure oddaljen Mindo. Ubogi taksist je imel veliko zgubo zaradi nas…Mindo je znan po oblacnem gozdu (cloud forrest), ne bi znala natancno prevesti v slovenscino…uglavnem, ogromen vlazni gozd (ni isto kot dezevni pragozd) z veliko zanimivimi vrstami ptic (ampak bi bilo treba vstati ze ob 4h, ce bi katero hotela videti…). znano pa je tudi po ekstremnih sportih…torej zame to mesto ni :) ne vem kako je ostalim uspelo, da so me prepricali naj poskusim canopying! spet ne znam prevesti kaj je to…uglavnem, nad tem visokom vlaznim oblacnim gozgom so napeti zelezni kabli. Mene so nekako namontirali v zanke, nato pa porinili v neznano, da sem z veliko hitrostjo viseca na kablih poletela nad krosnjami dreves :S ali je treba poudariti da me je skoraj kap? Pa ce bi bil samo 1 kabel, bi se slo! tako jih je bilo pa 12, vsak daljsi in bolj strm od drugega :( GROZA! Na sreco me je na koncu vsakega kabla nekdo ujel, ker tudi pod razno nisem znala bremzati :( ce odmislim strah in adrenalin, je bil razgled res nepozaben! kot bi letela!
Cakala nas je se adrenalinska voznja nazaj v Quito. Tokrat smo ujeli avtobus, ampak nazalost so bili ze vsi sedezi zasedeni, teko da nas je cakalo 2,5 h stanja na avtobusu :( Pravijo da so voznje z avtobusom v Ecuadorju nevarne…do tega dneva nisem vedela zakaj, sedaj pa na zalost vem! med potjo so na cesto padala drevesa, plazovi…5 min pred nami se je ravno sprozil velik blaz, ki je cisto sploscil avto, ki je takrat peljal mimo! ko smo prisli do avtomobila, raje nisem vec razmisljala kaj bi bilo, ce bi plaz padel na nas! avto je bil samo se palacinka! :( spet sem imela sreco!
Zvecer me je cakala 8 urna nocna voznja proti Lago Agriu. Priznam, da sem se tega od vsega najbolj bala, ker se dogaja, da ugrabijo avtobus in oropajo vse potnike :( skrila sem vse vredne predmete in upala da bo vse o.k.!
3.2.2011-4.2.2011
I love Banos! Nekaterim je vsec, drugim ne…prijetno mestece sredi hribov, sredi zelenega gozda…
Od Cuence do Banosa je 8 ur voznje z avtobusom. Na sreco samo en prestop! Poleg mene je celo pot sedela domacinka (indijanka), ki je ZELO rada klepetala! Celo pot je brez prestanka govorila, govorila, govorila… :S Res sovrazim, ce me kdo moti med tem ko med voznjo gledam skozi okno! Poleg tega ni znala niti besede anglesko, tako da sem celih 7 ur napenjala mozgane in skusala razumeti in celo kaj odgovoriti (so me kar pekli mozgani od napora). Seveda je bila cisto zgrozena, ko je izvedela da potuejm sama in da nisem porocena! To novico je morala takoj deliti z drugo zensko ki je sedela za nama: sama, nima moza! povrecita! (ubozica) :) :) po 7h urah voznje so me vrgli iz enega avtobusa na drugega in cez 1h sem bila ze v Banosu. Tu sem bila dogovorjena, da se dobim s Simonom (anglezom, ki sem ga spoznala na krizarjenju). Nisem vedela v katerem hostlu bo, ampak po cudnem nakljucju sem ugotovila da sva v istem hostlu, v isti sobi :) :) hahah, kaksno presenecenje! Izmed 100 hostlov v Banosu padeva oba v istega in v isto sobo :)
Kot da 7 nur spanscine ni bilo dovolj, sem v mestu srecala se 2 ecuadorcana in sem celo popoldne prebila z njima. Zopet samo spanscina…Spanish overload!!!!! Me ze boli glava od tegajezika :) ampak brez spanscine tu res ne prides dalec…
Danes sva s Simonom cel dan kolesarila. 25km!!! Downhill :) Neverjetna pokrajina, slapovi, gozdovi, nori vozniki na cesti…zabavno! :) Na sreco se nama ni bilo treba vrniti s kolesom ampak sva samo ustavila mimoidoci kamion, nalozila kolesa na streho in se vrnila v Banos.
Jutri se zadnji sprehod po Banosu, nato v Quito za 1 dan in potem koncno dzungla!!!! spet bom odsotna za 4 dni, ker ne bom v civilizaciji. Jutri zacnem jesti antimalarike in upam da mi ne bo prevec slabo!
2.2.2011-3.2.2011
I give up! Mazem se s kremo 3x na dan, nikjer nobenega sonca! Dezuje! Ampak na koncu dneva sem spet cisto opecena :( Sita sem ze svojega Rudolf the red nose reindeer izgleda! Hocem nazaj svoj bel nos!!! Pa tudi panda oci mi niso vsec :( Au, au, au!
Pocasi zapuscam Cuenco. Jutri zgodaj zjutraj imam bus za Banos. Dva dni v Cuenci je bilo cez glavo. Ceprav je veliko ljudi navdusenih nad tem kolonialnim mestom, se meni ni zdelo nic posebnega…no ja, saj za par ur je prijetno mestece z zanimivimi cerkvami, ampak mest se jaz kmalu navelicam. Vceraj sem na hitro prehodila mesto, nato mi je ostalo se ogromno casa in sem sla na sightseeing tour z avtobusom…nic posebnega, za zapravljanje casa je bilo pa fino. Ker mi je se ostalo celo popoldne, sem se odlocila da grem na krajsi izlet v Sigsig…lonely planet je imel povedati veliko lepega o tem kraju! cudovito kolonialno mesto s kulturo in bla bla bla…slisalo se je zanimivo, tako da sem sla pogledat to cudo. Na zalost lonely planet zelo velikokrat zavaja! kdaj me bo izucilo? Prispela sem v vas sredi hribov, nobenih turistov, nobenih restavracij (jaz pa lacna kot volk!), sami domacini indijanci, ki jim ni bilo ravno jasno kaj tam pocne blondinka s fotoaparatom (tudi jaz nisem vedela kaj pocnem tam!). za boljso predstavo: predstavljajte si kaj bi si mislili, ce bi srecali japonca s fotoaparatom sredi Strahinja! verjetno bi si mislili: ???????…??????? Cimprej sem hotela pobegniti iz te vasi, ker se res nisem pocutila dobro ampak avtobus je bil sele cez eno uro :( :( Celo uro sem iskala restavracijo, ko sem koncno nasla eno, sem vprasala, ce imajo kaj za jest pa me je natakarica samo butasto pogledala in rekla NO! :S Potem sem pa 15 min pred odhodom ma avtobusni postaji koncno odkrila lokal! Narocila pomfri, ker nisem imela zelje po zastrupitvi s hrano (kdo ve kdaj je tu jedel zadnji clovek…)…cez 5 min sem dobila na mizo ogromno skledo juhe, pomfri s hrenovko in sok iz svezega sadja. Sicer bi znala povedati po spansko, da tega nisem narocila ampak se mi ni dalo pregovarjati, ker je sok izgledal cisto predobro. No nakoncu so mi za to ogromno pojedino zaracunali 2 eur! sedobro da se nisem kregala! Pa zastrupila se tudi nisem :)
Danes sem bila v nacionalnem parku Cajas. Super lepo! Spominja na skotsko. Na zalost sem morala it sama, ker v mojem hostlu ni zive duse in nimam nobene druzbe :( spet priporocilo Lonely planeta…Aja, pa direkt iz sobe stopis v gostilno, ki ima do polnoci do konca naglas glasbo! :S Se nikoli nisem tako slabo spala! No ja, imam pa vsaj sobo cisto zase in lahko ropotam kolikor hocem! Jupi :) Upam da bom imela jutri vec srece s hostlom! Ampak bom pa pogresala tortice in sladoled v Cuenci! Vse je zelo poceni, tako da zivim od sladkarij :) njaaaaaam!
Lets vamos to Banos! :)
24.1.2011-1.2.2011
Brez besed! Se sploh ne da opisati! Vredno svoje (visoke) cene!
Ze od nekdaj sem si zelela na Galapagos in sedaj so se mi koncno uresnicile sanje :) Galapagos ni ravno destinacija za backpackerje, to sem vedela ze prej, se bolj pa mi je postalo jasno, ko sem sedla na avion, na katerem je bilo 95% potnikov starejsih od 6o let, nekaj druzin in nobenega popotnika mojih let :S to bo super druzba na ladji! Rezervirala sem 8 dnevno krizarjenje po otocju Galapagos. Beseda krizarjenje lahko zavaja! Ne gre za veliko ladjo z bazeni, tenis igriscem, kinom ipd. Samo mala ladja za 16 oseb, z minimalno prostora v kabini (se komaj obrnes okoli sebe), nobenega luksuza! S sopotniki sem imela res sreco! Po cudeznem nakljucju je bilo ravno na moji ladji najvec mladih! Fjuf! Vse ostale skupine, ki smo jih srecevali, so bili upokojenci, ki so se v zadnjih vzdihljajih v svojih predpotopnih sandalcih s pomocjo palice pooooocaaaaasiiiiii prebijali cez skale :S v vsaki taki skupini pa se je vedno nasel le en popotnih v sredi 20ih ki je nesrecno in nevoscljivo pogledoval naso mlado skupino in si mislil: zakaj sem ravno jaz pristal tu?! haha, ubogi revez!
Kljub astronomski cebi krizarjenja, je tukaj se vedno ogromno turistov. To me je kar presenetilo, ker sem pricakovala…manj tursitov! Ker je na otokih gibanje ljudi ZELO omejeno, se za par sto metrov sprehajalne poti bojuje vsaj 5 ladij naenkrat :( Na vsakem otoku so tocno dolocene povrsine, kjer se lahko gibljejo turisti. Ponavadi okoli 500m potke in niti pod razno ne smes stopiti pol metra izven te poti!
Obiskala sem otoke Santa Cruz, Santa Fe, Floreana, Espanola, N Seymore, Genovesa in Bartolome. Vsak dan smo se dopolden 2h sprehajali, nato snorklali, potem po siesti spet 2h sprehoda in snorklanje. Zivali, zivali, zivali…zivali! Neverjetno! Na vsakem koraku so zivali, ki pa se tudi malo ne bojijo cloveka! Morski levi se valjajo povsod, legvani tudi, ptice, raki…3 dni sem potrebovala, da sem se navadila, da ni treba zivcno s fotoaparatom tect k zivalim, da ne bi pobegnile preden mi uspe slikat, ker se sploh ne premaknejo!!!!! lahko skaces, mahas, tulis…se pomeziknejo ne. Priloznosti za sansjke fotografije neomejeno :)
Snorklanje pa…zopet brez besed! Vsak dan je bilo nekaj novega, nekaj nepozabnega! Morski psi skoraj vedno, morski levi, zelvice tudi pogosto, pisane tropske ribe…zadnje par dni pa se bolj noro! Najprej plavanje z delfini, nato se m cisto po naklucju naletela na orjasko manto!!!!!! to sem si zelela ze od nekdaj ampak ce se ne potapljas je tezko…tega orjaka sem srecala par metrov od obale in me je skoraj kap od srece! Nato popoldne zagledam jato pikastih morskih skatov!!!! Kot iz pravljice! sprejeli so me v svojo skupino, 3 spredaj, Ziva center, dva pa pa vsak na svoji strani in smo vsaj 10 min skupaj lepo mirno plavali po zalivu :)) Sledil pa je se veliki finale za zadnji dan! Snorklala sem malo dalj od skupine, zaslisala da se nekdo dere, da je opazil morskega psa in sem se ravno hotela pognat v tisto smer, ko me nekaj udari v roko. Se mi je kar ustavilo srce! Sem ze videla kako me napada morski pes! Hitro sem dala glavo v vodo in pogledala v smer napada in zagledala pingvina!!!!!!! Najbolj srckana zivalca!!!! kar vrtel se je okoli mene, priplaval cisto do moje maske in me vedno pogledal v oci, se oddaljil za 1m, obrnil, z vso hitrostjo priplaval proti meni in v zadnjem trenutku odvil v levo, ce ne bi se trcila, ampak ob vsakem obratu me je pa dregnil s kljunom! Ocitno se je zabaval tako kot jaz :)
Cez noc smo pluli, na sreco nisem cutila slabosti in sem vedno spala kot top kljub temu, da je bilo vecini slabo. Vsak dan sproti me je opeklo :( Ni vazno koliko sem se mazala, konec dneva sem bila vedno rdeca kot rak :( Se v ustnice me je tako opeklo, da sem imela cisto zatecene in 3x vecje kot ponavadi! sedaj vem, kako bi zgledala s kolagenom :)
Po 4 dneh se je skupina zamenjala. Na ladji sem ostala samo se jez, ker so bili ostali na krizarjenju za 4 dni. Dobila sem nove sopotnike…tokrat malo manj srece…12 italjanov!!! plus 1 anglez! Super! se bom vsaj lahko z nekom pogovarjala po anglesko! italjani tako ali tako ne govorijo anglesko, posadka na ladji tudi samo spansko…na sreco ni bilo tako grozno, kot je izgledalo od zacetka. so bili tudi italjani cisto uredu :)
8 dni je minilo kot bi mignil, sami lepi spomini, nic neprijetnih trenutkov…neprecenljivo!
Zadnjic v zivljenju sem sla na trekking! Zadnjic! Sovrazim trekking! Cisto vsakic recem, da ne bom vec lezla v hirbe pa potem grem in sovrazim vsako minuto vzpona! Lezla sem na vulkan Cotapaxi, ker imam rada vulkane, ampak rada jih imam samo ce jih gledam od spodaj in ne grem gor! Tole danes je bilo cisto prevec zame! Startali smo na 4500m in koncali na 4800m. Vem da se ne komu ne slisi veliko, ampak jaz sem skoraj umrla od napora in pomankanja kisika! Nobilo je noro lepo, na zalost spet oblacno in hladno. Se vedno nisem osvojila pravila daj je na ekvatorju nevarno sonce tudi ce ga ne vidis! Spet sem cisto opecena :( Au! Videla sem divje konje, kolibrije, zajcke…res lep dan! Bi objavila slike ampak me ze mecejo iz racunalnika ker so zaprli internet shop pred 10 minutami ampak sem jih s svojim sarmom in znanjem spanscine prepricala da moram nujno na internet ker potem 8 dni ne bom imela dostopa.
Jutri odplujem tako da se javim sele 31.1.
22.01.2011
Se en dan brez dezja! Ali je to sploh mogoce? Jaz sem vsak dan v polni bojni protidezevni opremi, pa nobene ekvatorialne prhe…saj je nocem :) sicer je vedno oblacno, veliko puhatsih dezevnih oblakov ampak zaenkrat brez plohe (trkam na les!).
Za mano je zelo zanimiv dan. Stala sem na ekvatorju, z eno nogo na juzni polobli, z drugo pa na severni polobli :) Bila sem na najbolj znani trznici v ecuadorju-Otavalo. Najde se vse in se vec…zanimivo je videti avtohtone prebivalce v tradicionalnih oblacilih. Se bolj zabavno pa jih je slikati na skrivaj in upati da ne bodo hudi nate!
Sem ze spet pozabila vse radosti zivljenja v hostlu…res je zabavno deliti sobo s petimi sestnajstletnicami! No verjetno so stare vsaj 18 ampak obnasajo se pa kot bi bile 16 in bi najraje zamenjala sobo, ker imam ze devolj najstniskih pogovorov! seveda sem tudi ze pozabila kako ohraniti ravnotezje med tem ko si umivas zobe, drzis pizamo v eni roki in toaletno torbico med koleni in mocno upas da ti vse ne pade na tla v veliko luzo vode. Ne vem zakaj je tako tezko namontirati polico za odlaganje stvari…ocitno je, ker je to vecni problem hostlov.
Jutri pa treking na vulkan Cotapaxi. Se ze veselim…(ne!). Ce se le da, se izognem trekingom ampak tega baje ne smem zamuditi…samo se ta vzpon, potem sem opravila s hribi za 2011!
Quito 21.01.2011
Po 6 urah voznje z vlakom, 10 urah leta iz Minhna do Atlante in 5 urah leta od Atlante do Quita sem koncno v Ecuadorju!Tokrat nisem pozabila spanskega slovarja ampak ga tako ali tako ne rabim ker se znam ze vse zmenit po spansko ali pa toliko casa maham, da jim ze nekako postane jasno kaj hocem… danes sem se v vsaj 5 trgovinah sla pantomimo in jim skusala dopovedati, da bi rada konverter za elektriko za evropsko vticnico. Ni tako lahko kot se slisi!!! Ampak po 1h iskanja mi je uspelo dobiti adapter pa se izvedela sem, da se temu rece plompa! :) Zdaj vem!
Prvi dan je minil mirno. Najprej smo sli s sostanovalci iz hostla na ogled starega kolonialnega dela Qita, nato pa sem cel dan presedela v turisticni agenciji, kjer so mi po 5 urah telefonskih klicev gor dol levo in desno koncno uspeli rezervirati krizarjenje po Galapagosu! V ponedeljek grem!!!! Jupi! Potem bom pa 8 dni nedosegljiva, ker ne bom v civilizaciji.
Sedaj ko je rezervirano krizarjenje, so tudi moji plani bol jasni. Sicer sem rekla da ne bom nic planirala ampak…Galapagos, Cuenca, Banos, amazonski dezevni pragozd ter…2 dni na koncu potovanja, za katera pa resnicno be vem kaj bom pocela.
Prvi dan je minil brez dezja in brez da bi me oropali! So far so good :) Ce bi pa vsaj se pomislila, da sem na ekvatorju, kjer je sonce zelo mocno in da te lahko opece tudi, ce je cisto oblacno, potem ne bi bila v obraz rdeca kot rak :S Za naslednjic vem…
Spakirano DA
Splanirano NE
Živa 2011 je spontana! Ne planira vse do potankosti! Nimam rezerviranih hostlov, nimam rezerviranih avtobusov, ne poznam vseh voznih redov na pamet, nimam naštudiranih povezav …vem da grem v Ecuador in vem da moram najti ladjo za križarjenje po Galapagosu, ostalo ni pomembno. No ja…nemorem se spremeniti čez noč! Čisto malo pa sem planirala :) samo oporne točke-Quito, Cuenca, Banos in Lago Agrio…Če bo čas in si jih ogledam, super, če pa ne, potem pa ne bo konec sveta. Večino časa nameravam preživeti med želvami in kuščarji na Galapagosu, če se jih pa slučajno naveličam (malo verjetno) oz. če mi zmanjka denarja (zelo verjetno), bom pa še malo raziskala celino…Torej spontana Živa gre novim dogodivščinam naproti!
Leave a Comment so far
Leave a comment
